Glasba
VIDEO: Reper Vauks ganil s pesmijo, ki jo je posvetil pokojnemu nonotu
Koprčan Jan Vaukman, Sloveniji bolje poznan pod umetniškim imenom Vauks, je te dni svoje oboževalce razveselil z novo serijo pesmi. Ena izmed njih je prav posebna. Nosi naslov "Prvič, ko se srečava," Vauks pa je pesem posvetil svojemu dedku, s katerim se v preteklosti ni najbolje ujel.
Ekskluzivno je za naše obiskovalce razkril zgodbo za omenjeno pesmijo. To so njegove besede:
"No, pa da napišem besedo ali dve več. To pesem in spot posvečam mojemu nonotu, ki ga ni več med nami. Med mano in nonotom ni bilo nikoli tiste kemije, kot je med vnukom in dedkom, žal. Verjamem, da naju je z bratom imel rad, mogoče se je bal to pokazati, mogoče ne. Pa saj sem kot otrok rad šel do njega, se tam igral, lovil. Bil sem hiperaktiven otrok, še zdej sem. Mislim, da on tega ni razumel. Jaz sem rastel, on se je staral. Ne bom napisal, da se mi je zameril, ker ni bil tisti "tipični" nono, ki ti za vsak rojstni dan, obisk porine nekaj tisoč tolarjev, tri čokolade.
Pa ne razumet narobe, kot otrok sem bolj bil vesel blata in žoge kot denarja. No, kot sem napisal, leta so minevala in najina pot se je nekako pretrgala. Enostavno sem imel nekakšen "odpor", da ga obiščem, čeprav je zadnja leta življenja ogromno spraševal mamo po naju z bratom. Zadnje dneve svojega življenja je preživel v bolnici. Mama me je prosila, če ga obiščem, a ga nisem. "Kako grdo od njega, katastrofa," si mislite. Strah mi ga je bilo videt nemočnega, na tisti bolniški postelji, priznam, nisem imel jajc. Čeprav ga nisem obiskal niti takrat, ko je bil še zdrav in vitalen. Zato dragi moji, bodite z ljudmi, ki jih imate radi.
Tudi če se bojite pokazat, pokažite. Hitro pride dan, ko nas nekdo zapusti, včasih celo prehitro, a to je življenje. Ne vemo kaj bo jutri, ne vemo kdaj nas kdo zapusti. Izkoristi. Vsako sekundo. Vsako minuto."
Ekskluzivno je za naše obiskovalce razkril zgodbo za omenjeno pesmijo. To so njegove besede:
"No, pa da napišem besedo ali dve več. To pesem in spot posvečam mojemu nonotu, ki ga ni več med nami. Med mano in nonotom ni bilo nikoli tiste kemije, kot je med vnukom in dedkom, žal. Verjamem, da naju je z bratom imel rad, mogoče se je bal to pokazati, mogoče ne. Pa saj sem kot otrok rad šel do njega, se tam igral, lovil. Bil sem hiperaktiven otrok, še zdej sem. Mislim, da on tega ni razumel. Jaz sem rastel, on se je staral. Ne bom napisal, da se mi je zameril, ker ni bil tisti "tipični" nono, ki ti za vsak rojstni dan, obisk porine nekaj tisoč tolarjev, tri čokolade.
Pa ne razumet narobe, kot otrok sem bolj bil vesel blata in žoge kot denarja. No, kot sem napisal, leta so minevala in najina pot se je nekako pretrgala. Enostavno sem imel nekakšen "odpor", da ga obiščem, čeprav je zadnja leta življenja ogromno spraševal mamo po naju z bratom. Zadnje dneve svojega življenja je preživel v bolnici. Mama me je prosila, če ga obiščem, a ga nisem. "Kako grdo od njega, katastrofa," si mislite. Strah mi ga je bilo videt nemočnega, na tisti bolniški postelji, priznam, nisem imel jajc. Čeprav ga nisem obiskal niti takrat, ko je bil še zdrav in vitalen. Zato dragi moji, bodite z ljudmi, ki jih imate radi.
Tudi če se bojite pokazat, pokažite. Hitro pride dan, ko nas nekdo zapusti, včasih celo prehitro, a to je življenje. Ne vemo kaj bo jutri, ne vemo kdaj nas kdo zapusti. Izkoristi. Vsako sekundo. Vsako minuto."